Odšli smo na plažo preko dvatisočakov, gorske puščave in čudežne narave. Odpraviti se na Kreto v visokogorje, ni ravno pogosta praksa obiskovalcev tega čudovitega grškega otoka. Ali ni že dovolj, da se Kreta lahko pohvali s številnimi slikovitimi plažami, bogato zgodovino, srčnimi gostitelji in najstarejšo oljko na svetu? Tudi ambrozija se ne streže več samo grškim bogovom na Olimpu, temveč jo tudi Kreta in njeni kuharski mojstri. Žal učinka nesmrtnosti in večne mladosti nima, je pa zato zelo priročna simulacija raja na zemlji, predvsem za vse gurmanske privržence. Kreta je vsekakor otok, kjer na svoj račun pridemo ljubitelji gora, pohodništva, miru, ne obleganih poti in visokogorskih razgledov. Zato smo se odločili prečiti gorovje Lefka Ori, ki je največja in najbolj slikovita gorska veriga, raztezajoča se na zahodnem delu Krete.
Osvajanje dvatisočakov
Najbolj priljubljen in lahko dosegljiv dvatisočak je Gigilos - 2080 m. Osvajanje tega vršaca smo začeli v Omalosu, ne daleč vstran od vhoda v sotesko Samaria. In tako se je naša visokogorska dogodivščina na Kreti pričela. Ampak že prvi dan smo bili na preizkušnji, iz kakšnega testa smo. Ali smo sploh primerni za na treking po Belih gorah, kakor jih poimenujemo v našem jeziku. Grški bog vetra Eol, se je namreč odločil, da nam da vetra. Bolj ko smo se približevali vrhu, bolj nas je želel odpihniti. Vendar vemo, kako je s trmastimi Slovenci, ko vidimo vrh pred seboj. Če je le varno, bomo prilezli, četudi z močnimi sunki vetra v kosteh in ne le laseh. In smo. Kljub temu, da nas je na vrhu pričakala le bela kulisa, je bila dobra volja ves čas na programu. Kako je, ko sije sonce na vrhu, smo videli, ko smo se vrnili na izhodišče.
Gorska koča Kallergi
Iz Omalosa nas je čakala še ura in pol vzpona do gorske koče Kallergi, kjer smo tudi prenočili. To je koča, ki daje občutek domačnosti, in kjer se vedno najde kaj za lačne, žejne in lepih razgledov željne pohodnike. Medtem ko so v dolini nekatere klimatske naprave bile že v polnem teku, smo se mi pred spanjem za lahko noč pokrili z deko in zazibali v prijetne hribovske sanje.
Proti medenemu vrhu vse do prizorišča alpskega slaloma za ovce
Bogat zajtrk, še zadnja jutranja spogledovanja s sosednimi hribi in že smo jo mahnili proti novemu dvatisočaku, ki jih Bele gore štejejo več kot 50. Bele gore ne nosijo svojega imena zaman. Večji del leta so vrhovi pobeljeni s snegom, zato je najprimernejši čas obiska visokogorja od junija do konec oktobra.
Pot nas je vodila do vrha Melidau - 2133 m. V skladu z njegovim medenim imenom (v grščini beseda meli pomeni med), smo se posladkali in odpravili naprej proti dnevnemu cilju – bivak Katsiveli. Med hojo smo spoznali, da ovce na Kreti obvladajo tudi alpski stil smučanja in jim bili zavistni za kotičke, kjer lahko tehniko pridno trenirajo. Bolj ko smo spoznavali razprostranost Belih gora, lepše so se nam zdele. In kaj je bilo pri tem še najlepše? Da smo jih imeli samo zase, saj smo na poti srečevali le sopotnike in sopotnice na štirih nogah. Bivak Katsiveli je bil še pika na i k popolnemu dnevu, saj nam je ponudil prijetno zavetišče, super testeninsko večerjo in smeh na obrazu.
V naskoku na najvišji vrh
Modro nebo, sonce na obzorju, gore vse na okrog nas in dobra volja v pogonu. To nam je še kako pomagalo ob številnih snežnih prečenjih, ki so se vrstila čez dan. V zameno za to pa smo uspešno osvojili najvišji vrh Belih gora - Pachnes 2453 m in se pustili očarati od gorske puščave, ki je vsekakor kreacija mame narave. Čeprav je bil dan dolg in zadnji koraki po desetih urah na poti že precej utrujeni, se nismo dali. Iz visokih gora preko gorske puščave smo se spustili do hrastovega gozda, vse do ceste, kjer nas je čakal rešitelj na štirih kolesih. In največja nagrada? Dan poln lepih hribovskih vtisov, ki se konča v kraju, ki te ponovno preseneti z očarljivim ambientom.
Gojzarje smo zamenjali za kopalke
Naša pot do plaže je bila relativno dolga. Vendar kdor čaka, tudi dočaka. Verjetno občutka, ko človek iz gojzarjev in vseh mogočih švic materialov skoči v morje, ni potrebno podrobno opisovati. Da stvar naredimo še nekoliko bolj kičasto, dodamo le še to malenkost, da je to bila plaža, ki jo lahko doživimo le tisti, ki do nje pridemo peš ali s plovilom. Težav, kam bi dali brisačo in kateri del plaže bi zasedli, ni bilo. Če smo Libijsko morje prej gledali le iz višine, smo ga končno lahko tudi okusili. Telo in duša sta nam bila hvaležna. Tudi ko smo se na dnevnem cilju v Agia Roumeli gostili z ribicami, hobotnicami in drugimi dobrotami.
Po kanjonu Samaria navzgor
Kreta je dom številnih kanjonov in sotesk. Najbolj prepoznavna, priljubljena in mogočna je soteska Samaria. Tudi mi smo jo spoznali, vendar nekoliko drugače kot večina. Obiskovalci v največ primerih sotesko prehodijo od zgoraj navzdol. S pričetkom v Omalosu, na nadmorski višini 1230 m, se spustijo po urejeni poti vse do morja do vasice Agia Roumeli. Mi pa smo navili rano in zlato uro ter se po soteski odpravili navzgor. Za nagrado smo najlepši del soteske imeli le zase, še preden smo se pričeli srečevati s pohodniki iz nasprotne strani.
Urice grškega jezika
Lepo je prisluhniti tišini med hojo, lepo pa se je tudi iz srca nasmejati. Bili smo vedoželjna skupina in smo v stiku z domačini želeli čim več izvedeti o življenju na Kreti in se naučiti tudi nekaj grških besed, ki bi nam v času obiska popestrile bivanje. Seveda ne gre brez osnovnih besed, kot so na primer hvala (efharisto), prosim (parakalo), dobro jutro (kalimera) itd. Ampak besedna zveza, ki je bila v skupini v času potovanja glavna mantra, ki je marsikaterega grškega natakarja spravila v zadrego, popestrila dneve našemu vodniku, je bila »oreo kolo«. Lahko vam samo povem, da nima nobene veze s piškoti. :)
Ponovno na treking v visokogorje na Kreto
Na Kreto s skokom v visokogorje se bomo kmalu vrnili. Če želiš biti del podobne, a vendar unikatne dogodivščine, vabljen, da se nam pridružiš. Več podrobnosti o gorski sladici si lahko prebereš na povezavi TUKAJ. Če si hribolazec, naravoljubec, bežiš od gneče, potem te hribovski dopust na Kreti vsekakor kliče!
Comments