Odhod na Ararat – več kot le osvojitev najvišjega vrha Turčije
- Barbara Kuhar
- Mar 30
- Branje traja 6 min
Updated: Mar 31
Za tem, ko smo vzponu na Ararat dodali še vansko območje in zanimivosti tam, lahko zatrdimo, da smo vrečo doživetij na vzhodu Anatolije naredili še bogatejšo in bolj atraktivno. To je potepanje za vse, ki zraven samega vzpona na Ararat želite doživeti in okusiti še kaj več čarov, ki jih ponuja slikovita vzhodna Turčija. Za začetek vabljeni na potep po deželi sončnega vzhoda preko spodnjih vrstic.
Našo bogato zgodbo smo začeli pisati z vzponom na goro Artos - 3573 m. To so bili aklimatizacijski koraki in predpriprava na Noetovo goro. Artos se dviga nad slikovitim jezerom Van v vzhodni Turčiji in ponuja čudovite razglede na okoliške gore, po večini tritisočake ter turkizno modro jezero. Zaradi veličine imaš občutek, da zreš v morje in ne v jezero. Zato ni čudno, da ga domačini imenujejo kar Vansko morje. Razglede kot iz učbenika geografije pa sta prijetno dopolnila tudi vodnika. Na vrhu s turško kavo, na cilju z osvežujočo lubenico. In kaj po hribovski turi še paše? Skok v vodo seveda!
Ljubitelji križank vsekakor veste odgovor. Katero je največje jezero v Turčiji?
Jezero Van je bila naša osvežilna kopel. To je nastalo pred približno 600.000 leti zaradi izbruha vulkana Nemrut, ki je s svojo lavo zaprl odtok vode. Skozi tisočletja so se v jezeru nakopičile mineralne soli ter drugimi minerali in ga danes zato imenujemo sodavo jezero. Njegova sestava omogoča naravno čiščenje. Voda iz jezera se tradicionalno uporablja za pranje perila, saj zaradi visoke vsebnosti sode naravno odstranjuje madeže. Posledično se uporablja tudi za industrijske namene, kot je proizvodnja detergentov, mil in drugih kozmetičnih izdelkov No, tudi mi smo iz nas odstranili madeže in napetost mišic. Občutek na koži je takšen, kot da bi te pravkar skopali v vodi z mehčalcem. Prijeten in mehak.
Mesto Van je največje mesto na vzhodu Turčije. Doživeli smo ga kot živahno, pisano in dodobra založeno z lokalnimi izdelki in dobrotami. Ponuja edinstveno mešanico naravnih lepot, zgodovinskih znamenitosti ter kulturnih posebnosti. Če se ustavimo na kratko pri zgodovini, naj omenimo pomembno zapuščino Urartov in njihovo zlato dobo med 8.-7. stol. pr n. št. Urarti so predniki današnjih Armencev. Oni so bili tisti, ki so s hidravlični sistemi vplivali na perzijske in rimske gradbene tehnike. Bili so namreč veliki mojstri pri gradnji vodovodov, jezov in kanalov, od katerih nekateri še danes delujejo. Na lastne oči smo se o njihovih arhitekturnih mojstrstvih prepričali z obiskom njihove lepo ohranjene trdnjave v Vanu.
Obiskali pa smo tudi vanske mačke. Te so narodni zaklad Turčije, zato jih aktivno varujejo. Njihova posebnost je ta, da bel kožušček krasita dve raznoliki barvi oči. Ena je modra, druga jantarna. Zelo redka lastnost med vanskimi mačkami je tudi ta, da za razliko od ostalih mačk rade plavajo in se igrajo v vodi. Pogosto skačejo v jezera, potoke ali celo domače kopalnice. In tudi mi smo jih posnemali.
Preden smo se odpravili pod vznožje Ararata, nas je čakal vodni svet. Odpluli smo namreč na Akdamar, otoček sredi jezera. Tam se nahaja bogata armenska zapuščina. Vse do še vedno nepriznanega armenskega genocida, je namreč na tem območju tisočletja živela armenska skupnost. Otok nam je zraven bogatih zgodb ponovno ponudil skok v vodo in z vetrom v laseh smo zapluli nazaj na kopno. Pika na i je bila pokušina ene in edine živeče ribe v jezeru. Na slano in alkalno okolje se je prilagodil le vanski krapovec. In ocena degustacije? Njami, njami!
Na poti do Doğubayazıta, ki je izhodišče za Ararat, smo noge pretegnili ob slapovih Muradiye. To je predvsem priljubljena točka domačinov, kjer nastajajo nove profilne fotografije za socialna omrežja, kraj za družine, zaljubljence in splošno za druženje ob šumu voda. Tudi zapleše se, medtem ko na vsakem vogalu brbotajo samovarji s čajem.
Vendar nas kliče pot na Ararat. In končno ga zagledamo. Ararat, ki je s svojo značilno piramidasto obliko viden daleč naokoli. Je mistična in mogočna gora vulkanskega nastanka, obdana s številnimi legendami. Leži na skrajnem vzhodu Turčije, tik ob iranski in armenski meji ter že tisočletja buri domišljijo. V današnjem času še posebej tistim, ki iščejo ostanke Noetove barke, ki naj bi na gori pristala.
Doğubayazıt je kraj, kjer začutiš duh Vzhoda in je odskočna deska za Ararat. In ekskluzivna izkušnja izven običajnih poti se je pričela. Ko po nekaj urah hoje zapustiš nižje travnate planjave, se pred tabo odpre prvi bazni tabor na 3200 metrih. Vegetacija postaja vse redkejša, travnike zamenjajo kamnite formacije in vulkanska tla. Spektakularni sončni zahod – pogled na oranžno-rdeče obzorje in dolino pod tabo je nepozaben.
Po mirni in udobni noči v šotorih s posteljami, nas je naslednji dan čakal vzpon proti drugemu taboru na 4200 metrih. Tukaj se začenja prava avantura visokogorja z redkejšim zrakom, zato je tempo počasnejši. Vegetacija postopoma izgine, prične se vulkansko, kamnito in prašnato pobočje. Ob prihodu v drugi bazni tabor nas pričakajo le surove vulkanske skale, mraz in mogočni razgledi. Preprosta, a energijska večerja bo gorivo za vzpon na vrh. Temperature padejo, noč bo kratka, zato se vsi zavijemo v spalne vreče in počivamo do enih zjutraj. Če komurkoli uspe predvsem zaradi višine, več ljudi v šotoru in vzhičenosti zaspati, mu čestitamo.
Ura je 01.00 in družbo nam delata mraz in vznemirjenje. Telo pripraviš, da sprejme vsaj nekaj grižljajev hrane in topel čaj. Ključnega pomena skozi celotno osvajanja Ararata je tekočina. Če tudi nisi žejen, se moraš občasno prisiliti, saj je to ključnega pomena za premagovanje višine. In zdaj gre zares. Pot se takoj prične strmo vzpenjati čez vulkansko pobočje, prekrito s skalami in gruščem. No, ob pričetku se vidijo le številne lučke, ki pričnejo nepozaben vzpon. Koraki so počasni in enakomerni – višina se že zelo občuti, zato je sleditev lastnemu ritmu ključno. Tukaj se pokaže moč volje. Vzpon na Ararat ni le fizični izziv. Je potovanje vase, test vztrajnosti. Enakomerni koraki, globoko dihanje, fokus na cilj in potem nenadoma stojiš na vrhu Ararata, čeprav se zadnjih 200 metrov zdi kot 2000 metrov. Bravo mi!!
Z vso vloženo energijo in trmo, da ti bo uspelo, pride občutek zmage. Pogled s strehe Turčije je neverjeten, če je le vreme na tvojo strani. In na naši je bilo. Kljub mrazu in vetru, sta sonce in modro nebo pričarala pod nami celotno vzhodno Anatolijo, bližnji Iran in Armenijo. Objemi, solze sreče, ovekovečene fotografije in občutek, da ti je uspelo so nepozabni in edinstveni.
S tem pa delo še ni zaključeno. Namreč iz krasnega in edinstvenega vrha, te čaka še malo manj krasnih 2000 metrov višinske razlike strmega spusta. Ta pa zaradi terena zahteva veliko fokusa in koncentracije, kljub temu, da telo že čuti utrujenost od samega vzpona na vrh. Ob prihodu na drugi tabor na 4200 metrih sledi topla okrepitev in nekaj lepotnega spanca, počitka. Ko se baterije delno napolnijo, sledi še tretji polčas dolgega dne. Pred nami je še spust do drugega baznega tabora na 3200 metrih. In ko ga osvojiš, je zadovoljstvo le še toliko večje. Zaslužena večerja in pa seveda na zdravje na nas in na naš uspeh. Čin-čin.
V Turčiji je znano, da so zajtrki kraljevski in bogati. Ampak, ko takšen zajtrk doživiš nad tri tisoč metrih, je to še toliko večje presenečenje. Naši gostitelji in partnerji s katerimi sodelujemo, so vsekakor pravi kuharski mojstri. Še posebej, ko se zaveš na kašni višini si in kakšne dobrote vse so na mizi. Okusne in bogate. Do sedaj še ni bilo junaka, ki nad njihovi malimi čudeži ne bi bil navdušen in z veseljem pojedel, kar so pripravili.
Po obilnem zajtrku nas je čakal le še spust v dolino, nato pa nadaljnja razvajanja in zanimivosti. Prva je bila na sporedu Ishak Pasha palača, orientalski dragulj pod Araratom. Zagotovo je to najbolj osupljiva palača v vzhodni Turčiji in je vredna ogleda.
Telo nam je bilo zelo hvaležno, ko smo ga popeljali v turški hamam. To je popolna regeneracija po vzponu na Ararat, saj hamam nudi idealno priložnost za sprostitev utrujenih mišic. In ne samo to. Je popolna animacija in popoldanska zabava zraven zaslužene masaže in pilinga. Smeha je bilo za izvoz.
Naslednji dan po ležernem dopoldnevu v Doğubayazıtu, obisku tržnice, posedanju na kavi, je čas še za zadnjo doživetje. Predstavljaj si mirno jezero, obdano z zelenimi pašniki in gorami, kjer se čas ustavi in narava pripoveduje svojo zgodbo. Ribje jezero v vzhodni Turčiji je skriti biser, popoln za sprostitev po pohodniški avanturi in za pravo kulturno doživetje ob ognju. Ribje jezero leži na 2241 m nadmorske višine in skupaj z okolico je čudovita naravna kulisa. Čas je za piknik, dobrote, druženje in dobro voljo. Za pogumne tudi skok v mrzlo jezero. Ko se začne večer in zagori ogenj, zaigrajo tradicionalni kurdski ritmi, noge preprosto ne morejo ostati pri miru. Četudi so dva dni nazaj stale na vrhu Ararata. To ni običajen piknik. To je nepozaben večer pod odprtim nebom, kjer se popotniki srečajo z duhom Kurdistana. Po večeru ob ognju smo se udobno namestili v šotore in zaspali ob zvokih narave. Noč ob jezeru je čarobna, še bolj kot ta, pa sončni vzhod, ki te zjutraj pričaka.
In tako smo prispeli do konca našega polnega, bogatega potovanja ter vzpona na Ararat, ki ponuja nepozabno izkušnjo v srcu Vzhodne Anatolije.
Če bi se nam rad pridružil na vzponu na Ararat, kjer kot vidiš na programu ni le sam vzpon, ampak veliko dogajanje pred in po, vabljen z nami na okrog. Več o programu si lahko prebereš TUKAJ.
Comentarios